Naj vam povem zgodbo …

Ko sem bila otrok, sem si zelo želela postati pevka. Igrala sem se nastope na odru, oboževala sem oddajo Karaoke in tudi, ko je prišel v vrtec Dedek Mraz in vprašal, če bi kdo kaj zapel, sem brez problema na odru zapela pesmico.

Leta so minevala in ne spomnim se iz kje je prišlo, a vame se je močno zasidralo prepičanje, da nimam posluha in da zvenim grozno. Postalo me je sram peti. Spomnim se, da sem med skupnim petjem pesmi v osnovni šoli pri glasbeni zgoji samo odpirala usta, da me ne bi kdo slišal.

Vsako leto je bilo to prepičanje bolj zakoreninjeno – zaradi njega se nisem vpisala v glasbeno šolo ali se pridružila pevsemu zboru, čeprav bi me to zelo veselilo. Zaradi njega me je velikokrat bilo sram.

Še do pred nekaj leti sem verjela, da nimam posluha. Dokler mi ni glasbenik povedal, da imam pravzaprav zelo dober posluh. Da bi mi šlo dobro igranje instrumenta in da bi lahko tudi zelo lepo pela, če bi se tega naučila.

To je bil zame velik aha moment. Če me takrat v otroštvu ne bi ustavilo to omejujoče prepričanje, bi morda danes igrala instrument, pela, morda bi celo moje življenje potekalo drugače. Kdo ve.

A namen tega, kar pišem, ni, da pokažem, kaj vse sem zamudila. Danes vem, da je bilo to prepričanje povsem brez osnove, a je usmerjalo moje življenje na številnih področjih, predvsem pa sem se zaradi njega odrekala stvarem, ki so me zares veselile. Danes, ko sem se tega prepričanja znebila, lahko povsem realno pogledam na svoj glas, svoj posluh in svoje sposobnosti in se na podlagi tega odločam, ali bom sledila pevski karieri ali ne 😉 Predvsem pa me to prepričanje ne omejuje več pri stvareh, ki me veselijo, pri doseganju in izražanju mojega potenciala.

Omejujoča prepričanja delajo ravno to: nas omejujejo in ustavljajo pred doseganjem svojega polnega potenciala. So največje ovire na tej poti.

Kako ta prepričanja izkoreniniti in se jih osvoboditi?

Najprej se jih moramo zavedati – delo na sebi, samoopazovanje in samospoznavanje so ključni. Pomembno je, da znamo podvomiti in se vprašati o vsaki stvari, ki si jo ponavljamo, v katero verjamemo.

Zelo pogosto prepričanje, ki ga v določeni meri razvije vsakdo od nas, je “Nisem dovolj” – to diktira celo naše življenje, odnose, srečo, pa vendar, če se ne zavedamo, da to prepričanje imamo, ne moremo ničesar spremeniti.

Ko se omejujočih prepričanj zavemo, lahko veliko spremenimo že s spremembo besednjaka. Na primer, ko se zalotimo, da razmišljamo “Nisem dober/a v tem” – dodamo besedico ŠE. Nisem ŠE dober/a v tem. To našemu umu sporoči, da čeprav trenutno nimamo te zmožnosti, to ne pomeni, da ne zmoremo – to samo pomeni, da se moramo več naučiti. Ko svoji podrzavesti sporočimo, da lahko razvijemo to sposobnost, zmožnost, da se je lahko naučimo, bo ta nemudoma začela iskati možnosti, kako to doseči, kako se naučiti, se razviti, zrasti in izboljšati tisti del našega življenja.

Da smo neko prepričanje razvili, so morali nekoč v njegov prid obstajati neki dokazi. Ni nujno, da imajo ti dokazi vedno racionalno, smiselno in resnično podlago. Da bi torej napačno prepričanje izkoreninili, je potrebno najti dokaze o nasprotnem. V mojem primeru je bilo dovolj, da mi je dokaze podal strokovnjak za to področje, včasih pa zaradi čustvenega naboja, ki spremlja kakšno prepričanje, racionalni dokazi niso dovolj.

Na voljo je kar nekaj tehnik, ki pomagajo pri premagovanju omejujočih prepričanj, sama jih učim na mojih urah joge in v programu Pogled vase. Vabljeni!