Večina se nas z jogo sreča preko jogijskih položajev ali asan. Na urah joge nam učitelji razlagajo, kako gre za večtisočletno prakso in kako so te asane ali položaji nekaj, kar so prakticirali starodavni jogiji. Pa je res tako?

Če stopamo po 8-stopenjski poti joge, kot jo je pred tisoče leti zapisal Patanjali, ima tretji korak Asana povsem drugačen pomen, kot mu ga pripisujemo danes. Najpomembnejši in pravzaprav edini opis asane v Joga Sutrah je »sthira sukham asanam«, kar pomeni stabilen in udoben sedeč položaj. 

Nikjer ni opisan trikotnik, kamela, bojevnik… ampak samo stabilen in udoben sedeč položaj za meditacijo. V Joga Sutrah, ki so temeljno jogijsko besedilo, položajev, kot jih poznamo danes, ni.

Zakaj ne? Ker so položaji, kot jih prakticiramo danes, nastali zgolj dobrih 100 let nazaj.

Malo zgodovine, ki je navaden google search ne pokaže

Googlanje žal pokaže samo sodobne interpretacije koncepta Asane, a skozi te interpretacije se izgublja njegov primarni pomen – in s tem primarni pomen joge.

Kako se je pravzaprav razvila sodobna posturalna joga, ki temelji na fizični telovadbi? V preteklosti so sicer obstajale neke prakse hatha joge, a ko so oblast v Indiji prevzeli Britanci, so imele te prakse zelo negativen prizvok. V poznem 18. in začetku 19. stoletja so Britanci začeli izvajati spravno politiko do indijske kulture. Kot rezultat te politike so številni indijski in evropski upravniki, intelektualci in javni uradniki začeli podpirati oblikovanje nove, moderne Indije, ki je združevala najboljše od sodobnosti in zahoda, vendar v tradicionalni indijski obliki. Leta kolonialne vladavine so povzročila številne stereotipe, zaradi katerih so bili Indijci fizično in rasno degradirani – z drugimi besedami, manjvredni belcem. Ponovna prisvojitev hatha joge je postala del večjega projekta izgradnje indijske nacije in konstrukcije novega indijskega moškega, zasnovanega za boj proti tem stereotipom.

V tistem času so bili na Zahodu in zaradi kolonialnega vpliva v Indiji precej priljubljeni režimi fitnesa in vadbe, znani kot “fizična kultura”. Fizična kultura je temeljila na vajah za gradnjo telesa, gimnastiki (na tej točki v zgodovini so v tej vadbi prevladovali moški) in vojaški kalisteniki. Ker je bil poudarek na moškosti in negovanju telesa, je bil na splošno viden kot način za obnovo moralnih in fizičnih spopadov Indije in njenih ljudi (beri: moških). Tradicionalne vaje hatha joge so bile ponovno prevzete in združene s sodobno fizično kulturo v poskusu, da bi »avtohtone« indijske vaje spojile z več zahodnih praks in idealov. Tako se je rodila nova, bolj aerobna in akrobatska različica joge, ki je bila brez vseh negativnih asociacij prejšnjih stoletij.

To pomeni, da je sodobna posturalna joga in večina poz, ki jih prakticiramo danes, stara le okoli 100 let. 

Ena najvplivnejših oseb v razvoju moderne joge, T. Krishnamacharya (1888-1989), je bil globoko vpet v fizično kulturo. Rezultat je bila nova formulacija joge, ki je bila združitev body buildinga, gimnastike, vojaške kalistetike in tistih hatha joga praks, ki so se jim zdele sprejemljive. Prav to novo obliko joge so naučili nekatere najvplivnejše svetovne učitelje joge 20. stoletja: B.K.S. Iyengar, K. Pattabhi Jois, Indra Devi in ​​T.K.V. Desikacha. Prav ta nova, telesno usmerjena, akrobatska oblika se je pozneje preselila na Zahod, joga, ki je skoraj brez vsakršne duhovne ali meditativne prakse.

Nekatere položaje ali sekvence, ki jih danes pogosto smatramo za temelje joge, so izumili šele po letu 1930. Pozdrav soncu, eno najbolj spoštovanih jogijskih sekvenc, so izumili v tridesetih letih prejšnjega stoletja in imajo več skupnega z vojaško kalitestiko in gimnastiko kot z jogo. Poleg tega se je veliko inverzij ali ravnotežnostnih položajev na rokah, ki jih vidimo danes, pojavilo šele v zadnjih desetletjih. Pogosto je uporaba sanskrta za te poze namenjena temu, da se zdijo del kulturne tradicije joge, kar pa v resnici ne drži, čeprav večina jogistov po svetu to verjame.

Kot nekateri že veste, je to spoznanje pri meni sprožilo Neko “krizo identitete”, ko sem skoraj opustila učenje joge, saj nisem želela biti del te “prevare” – tako sem jo takrat dojela.

Po razmisleku sem se odločila, da svojega poslanstva ne opustim, se je pa moj način poučevanja drastično spremenil. Zavedam se, da je bila določena “škoda” že narejena in da sodobni človek pod besedo joga dojema čisto nekaj drugega, kot joga je. Zavedam se, da se sodobni Zahodni človek povečini z jogo spozna preko fizične prakse položajev in da se najverjetneje, če te prakse ne bi bilo, z jogo sploh ne bi spoznal ali začel ukvarjati. Zato sem našla način, kako skozi fizično prakso ljudem približati pravi pomen in bistvo joge. Namen jogijske prakse je delo na sebi, samospoznavanje, osebnostna rast, izboljšanje kakovosti življenja in sveta, ki nas obkroža. Joga ponuja recept za vse to. Glavni cilj joge je Samadhi, kar je popolno samospoznanje. Če mi uspe to predajati na mojih urah joge, najprej skozi spoznavanje svojega telesa in potem globlje, potem je to, kar počnemo prava, resnična joga.

Glede na odzive mojih vadečih mislim, da mi kar uspeva. Kaj pravite? 😉