Koliko oblačil imate v omari, za katere veste, da jih ne boste nikoli več oblekli, a za vsak slučaj še vedno visijo tam? Koliko pripomočkov, okraskov, knjig in čevljev, ki jih preprosto ne potrebujemo?

Kaj vse v življenju kopičimo in česa se oklepamo? Pogosto so to predmeti, s katerimi poskušamo zapolniti praznino (“nisem dovolj”), a kopičimo in oklepamo se lahko tudi določenih misli, idej, skrbi, pričakovanj, rezultatov, odnosov.

Bolj kot kopičimo (materialno premoženje, misli, skrbi, ideje, pričakovanja), več težkega bremena si nalagamo. Sami sebe obremenjujemo ne le s fizično, ampak tudi z energetsko prtljago, bolj kot smo navezani nanjo, bolj nas skrbi, da bi jo izgubili.

Aparigraha se v angleščini prevaja kot non-posession, v slovenščini bi to pomenilo ne-imetje. Gre za koncept ne-kopičenja, ne-posesivnosti, ne-pohlepa, ne-navezovanja.

Materialne dobrine

Prepričanje, da nam bo nov predmet, ki ga kupimo, prinesel srečo, temelji na občutku pomanjkanja. V tem smislu je ‘pomanjkanje’ tisti občutek ‘nisem dovolj dober’ ali ‘nisem cel brez te nove stvari’, v resnici pa smo bili in bomo vedno dovolj dobri ne glede na vse.

Aparigraha nas lahko nauči, da nove majice, ki je videti točno tako, kot je tista druga, ki jo imamo doma, dejansko ne potrebujemo, da nam ni potrebno toliko pojesti, da bi (pre)živeli, da spustimo prljago, katere teža nas samo vleče navzdol.

Ko boste naslednjič začutili, da morate kupiti nekaj novega, si vzemite trenutek in pomislite, zakaj to stvar tako potrebujete – ali vam bo to prineslo trajno srečo? Vam bo pomagalo najti mir? Vam bo pomagalo živeti bolj preprosto in samo-odvisno življenje? (Namig: to je tudi odličen način za prihranit denar!)

Če se nekoliko razbremenimo, tako da prodamo nekaj stvari, ki jih ne potrebujemo, ali še bolje, če jih damo v dobrodelne namene, če spustimo navezanost na predmete ali ideje, potem že stopamo v smeri življenja z manj nereda in navlake, tako v našem domu, kot v našem umu.

Prehrana

Požrešnost je samo drug obraz pohlepa. Dejstvo je, da sodoben človek poje preveč. Poskusi zapolnitve praznine “nisem dovolj” s hrano niso nobena redkost – upam si trditi, da to vsaj občasno počnemo vsi.

Številna jogijska besedila svetujejo, naj se prehranjujemo zmerno, da ne bi motili naše prakse, zlasti Hatha Yoga Pradipika navaja pretiravanje s hrano kot veliko oviro na jogijski poti. To ne pomeni, da ne bi smeli uživati v svojih najljubših jedeh in priboljških, pomembno je, da se vsak od nas nahrani, da ostane zdrav, vendar dovolimo svojemu telesu, da prepozna, kdaj je dovolj, in mu prisluhnimo.

Morda ste že slišali za “modre cone” na svetu (kraji na svetu z najvišjo pričakovano življenjsko dobo in najbolj zdravo kakovostjo življenja) jedo do približno 80%, da bi telesu omogočili pravilno prebavo in absorpcijo hrane. (če vas zanima več o načinu življenja, ki v modrih conah veča zdravje in podaljšuje življenje, začnite TUKAJ)

Ni pomembno samo, koliko pojemo, ampak tudi koliko hrane zavržemo. 30-50% hrane, proizvedene na svetu, konča med odpadki, kar je do 2 milijardi ton. Zaradi naraščajočega svetovnega prebivalstva, povpraševanje po hrani narašča, vendar je še vedno več kot 8 milijonov ljudi na svetu vsak dan lačnih. Hrana, ki jo trenutno zavržemo v Evropi, bi lahko nahranila okoli 200 milijonov ljudi.

Začnimo z majhnimi koraki zmernosti – morda se pri nakupu hrane poskušajmo držimo seznama stvari, ki jih zares potrebujemo, skuhamo samo toliko, kot bomo pojedli in kolikor naše telo potrebuje.

Um

Kolikokrat se pri svojem delovanju osredotočamo in navezujemo le na rezultat in ne uživamo na poti do tja? Kolikokrat se oklepamo določenih misli, idej, konceptov, ki nam ne služijo? Kaj pa oklepanje lepih, pozitivnih občutkov in bežanje od tistih manj prijetnih?

Navezati se na pozitiven občutek ali izkušnjo je seveda povsem človeško – zakaj pa se ne bi počutili dobro, bili srečni čim dlje? Toda, ko doživimo nekaj pozitivnega, ali si res dovolimo, da v celoti doživimo to izkušnjo, ali pa se je oklepamo in si želimo, da bi vse ostalo točno tako, kot je v tistem trenutku, da bi to trajalo večno?

“Sreča, veselje in mir so pomembna čustva, toda pomembni so tudi žalost, jeza in izguba. Doživeti le dobre stvari pomeni doživeti le polovico tistega, kar življenje ponuja. Šola življenja obstaja zato, da nam omogoča, da izkusimo in se učimo iz vseh vidikov našega bitja, svetlobe in teme, in da resnično živimo, ne smemo odrivati stran stvari, ki jih ne želimo čutiti, ampak jim dovoliti, da se zgodijo, z zavedanjem, da bo tudi to minilo.

Ko pustimo trenutku, da je to, kar je, ne da bi se ga poskušali oklepati ali ga odriniti, lahko resnično rečemo, da živimo v tem trenutku in dopuščamo, da stvari pridejo in gredo, ne da bi morali imeti kaj od tega.

Aparigraha nam ponuja toliko svobode – svobodo, da delamo in počnemo tisto, kar imamo radi, ne da bi se oklepali rezultata, svobodo, da se manj zanašamo na zunanje in materialno premoženje, da bi nam prinesli srečo, in svobodo, da doživimo vse, kar življenje ponuja, ne glede na to kaj to je. Poglejte, kaj se zgodi, ko to Yamo uporabite v svojem življenju, kaj se zgodi, ko preprosto spustite?” (Emma Newlyn)

Ste pripravljeni spustiti?

Namaste,

Nuša