Ali višja sila obstaja samo takrat, ko jo rabimo?

Se vam je že zgodilo, da ste se znašli v hudi stiski in ste začeli moliti ali se obračati na kakšnega boga, vesolje, življenje – čeprav drugače sploh niste verni?

Meni se je to nekajkrat zgodilo, ko sem bila otrok, pa v naši družini nihče ni bil veren in me tega tudi niso učili. Mislim, da sem že takrat prepoznavala, da obstaja neka višja sila, a sem se je zavedala le v težkih trenutkih.

Mislim, da je veliko Zahodnjakov naravnanih tako, da večino časa preživimo  zelo individualistično osredotočeni nase, ko se nam pa kaj hudega zgodi, začnemo obračati pozornost v nekaj večjega od nas. Dogaja se tudi obratno: predvsem zelo verni ljudje ves čas usmerjajo pozornost v višjo silo in ne prevzemajo odgovornosti zase in za svoje življenje. 

Ravno zato sem se odločila, da ta teden povežem dve temi, dve Niyami, saj se mi zdi zelo pomembno, da o njih govorimo skupaj: samopreučevanje in predaja višji sili.

Swadhyaya pomeni self-study, torej samoopazovanje, samopreučevanje, učenje o sebi. Seveda tukaj o njej govorimo kot jogijskem konceptu in po mojem mnenju je joga najboljši način za to, ni pa nikakor edini. Vsako dejavnost, ki goji samoreflektivno zavest, lahko štejemo za Swadhyayo. Ljudje smo različni in nekateri se najbolje spoznavajo skozi igranje inštrumenta, šport, določeno službo, psihoterapijo, meditacijo… Ne glede na vrsto prakse, dokler obstaja namera, da se skozi njo spoznate, in zavezanost, da boste temu sledili ne glede na vse, lahko skoraj vsaka dejavnost postane priložnost za spoznavanje sebe. Swadhyaya pomeni, da ostanemo v tem procesu skozi dobro in slabo, ker imamo običajno največjo priložnost, da se kaj naučimo o sebi, takrat, ko postane težko. Pristna Swadhyaya ne razkriva samo naših lepih lastnosti, ampak tudi slabosti, odvisnosti, vzorce in negativne nagnjenosti.

Večkrat sem z vami že delila svoje opažanje, da se velikokrat pri delu na sebi zgodi, da se posameznik začne preveč osredotočati nase – in pozabi na svojo povezanost z drugimi, s svetom, z vesoljem. 

Zadnja Niyama Ishvara Pranidhana nas spomni, da pogledamo onkraj ega. Pomeni ozavestiti in se predati (pranidhana) višjemu viru oz. višji sili (Ishvara). 

Mnogim sodobnim Zahodnjakom se morda zdi ideja o predaji kot vrlini nenavadna. Tudi zato, ker to predajo izkusimo šele v skrajni sili, ko se soočimo z navidez nepremostljivimi težavami ali kako drugače zadanemo ob rob svoje individualne volje in sposobnosti.

Toda za Patanjalija je Ishvara Pranidhana močna metoda za raztapljanje neskončne vznemirjenosti uma in s tem sredstvo za doseganje Samadhija. Zakaj? Ker Ishvara pranidhana premakne našo perspektivo od obsedenosti z »jazom« – z našimi ozkimi individualnimi skrbmi in perspektivo. To povzroča raztresenost uma in ustvarja občutek ločenosti od našega Vira. Ker se Ishvara Pranidhana ne osredotoča na ego, temveč na sveto podlago bivanja, nas ponovno združi z našim resničnim Jazom. Kot pravi indijski mojster joge B. K. S. Iyengar v svoji knjigi Light on the Yoga Sutras: “S predajo se izbriše aspirantov ego in milost se zlije nanj kot močan dež.” Ishvara Pranidhana zagotavlja pot skozi ovire našega ega proti naši božanski naravi – milosti, miru, brezpogojni ljubezni, jasnosti in svobodi.

Tukaj je treba poudariti, da ne gre zgolj za preusmerjanje pozornosti od znotraj navzven, na višjo silo, kot se to počne pri raznih religijah. Ravno zato se mi zdi pomembno, da o obeh konceptih govorimo skupaj in povezano. Ravnovesje med predanim samoraziskovanjem in zaupanjem nečemu višjemu od nas, je po mojem mnenju ključno.

Kaj pa vi mislite o tem? Vesela bom, če z mano delite svoje razmišljanje 🙂

Namaste,

Nuša

Leave a comment

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked (required)