Kaj vse ste že ukradli?

Rada se vidim kot o pošteno osebo, ki ne bi namerno ničesar ukradla. A se ne vidimo tako vsi?

Resnica je, da sem tudi jaz v življenju veliko ukradla. Ko sem bila stara 5 let, sem ukradla čokoladico iz trgovine, ukradla sem veliko dragocenega časa, energije in miru drugim ljudem, nakopičila sem veliko neuporabnih stvari, pogosto sem si želela, kar imajo drugi ljudje, in v preteklosti sem vzela veliko nedolžnih življenj z uživanjem živalskih proizvodov.

Asteya (ne-kraja) je tretja Yama od 5 Patanjalijevih Yam iz joga suter. Tako kot pri drugih Yamah in Niyamah pa “kraja” pomeni veliko več kot da fizično vzamemo nekaj, kar je v lasti drugega.

 

Primer: Se vam je že zgodilo, da bi ura joge morala trajati od 9h do 10.30, pa se je zaradi čakanja zamudnikov začela (in končala) 15min kasneje? Meni se je to že zgodilo – svoj dragoceni čas sem namenila uri joge in prišla točno, zaradi zamudnikov pa ne le, da sem izgubila prvih 15min, ampak se mi je porušil celoten urnik za naprej, pa še brez prevoza sem ostala.

 

Če zamujamo na uro joge ali povzročamo, da se ura začne kasneje, kot je predvideno, ne le, da nismo spoštljivi do učitelja in drugih vadečih, ampak tudi krademo dragoceni čas ljudi, ki so prišli točno. Ti ljudje so plačali za uro, a morda zaradi nas izgubijo del ure, tako da posredno izgubljajo tudi svoj denar. Če to pospremimo še z glasnim prihodom ob zamudi, krademo tudi njihov mir. Ste kdaj pomislili na ta vidik?

 

Če bi delala na črno, ne bi kradla le od države in njenih državljanov, ampak bi tudi bila nelojalna konkurenca drugim učiteljem joge. Čeprav se včasih zdi veliko težje, bolj zapleteno in predvsem stroškovno dražje delati na ta način, pa se trudim živeti in prakticirati to, kar poučujem.

 

V časih, v katerih smo, se dogaja ogromno kraje na več nivojih. Pustimo, kaj drugi kradejo nam, in se vprašajmo, kaj mi krademo drugim – direktno ali posredno. Ali doprinašamo h kraji suverenosti, nedotakljivosti, pravic, miru? Ali si lahko zelo iskreno odgovorimo na to vprašanje?

 

Asteya lahko pomeni tudi, da ne kopičimo stvari, ki jih ne potrebujemo, da ne porabljamo nepremišljeno naravnih virov, da si ne želimo imetja drugih in da ne kopiramo zamisli drugih.

 

Toda na najgloblji ravni Asteya pomeni opustitev samega namena ali želje posedovanja ali kraje česarkoli, kar v prvi vrsti ne pripada nam – ne glede na to, ali gre za predmete, talent, odnos, darilo, dosežek, uspeh, čas ali naravne vire – s silo ali prevaro ali izkoriščanjem, z dejanji ali besedami ali mislimi.

 

Želja po kraji na ta način izhaja iz pohlepa, občutka pomanjkanja, nemoči in primerjave sebe z drugimi. Ko se dotaknemo teh temeljev in odpravimo vzroke, se v nas uveljavi vrlina Asteye. Z vadbo zadovoljstva in obilja bo občutek pomanjkanja izginil.

 

Z besedami velikega mojstra Lao Cea: »Bodite zadovoljni s tem, kar imate; veselite se stvari. Ko spoznaš, da ti nič ne manjka, ves svet pripada tebi. ” To je pravi duh Asteye. Ali kot pravi Patanjali, “bo tisti, ki obvlada prakso in disciplino Asteye, pritegnil k sebi vse bogastvo sveta.”

 

Namaste,
Nuša

Leave a comment

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked (required)